Tu je čas, ko je nujno začeti spoznavati končno, kajti končno je nekaj, kar še ni preseženo, torej je ideelno. Brez poznavanja končnega in neskončnega ni mogoče delovati v prid gibanja in postajanja substance. Kajti, kar ni postajanje substance v elementu vedenja, to je le neko početje zavesti, ki ne premaga končnega. Končno ima mejo v neskončnem, v enostavnem določilo je namreč končno negacija končnega. Pa je narava končnega . . .

Lagodno in brez cilja je menda dejaven izobražen duh. Venomer izvaja ponavljanja in tolmačenja svojega abstraktnega vedenja, pri tem pa nič novega ne ustvari. Kar podarja ni nič drugega kot čista vednost, ki je mirujoča neposrednost in sploh ni noben razviti predmetni svet v elementu vedenja ali proti postajanju. Zaradi tega je njegov svet le odtujena čista vednost, ki ne doseže postajanja, ker duhu ne gre za gibanje . . .

Filozof se danes vznemirja z abstraktnim vedenjem, ne pa s predmetnim bistvom filozofije. Hvali svoje poglede in možne razlage, tako da tisto, kar mu nastane kot njegov neposredni svet, še ni predmetno bistvo, ampak svet raztresen v abstrakcije. To je njegov predstavljeni svet, ki ga podarja drugim, kot odtujeno vedenje. On namreč sveta še ne dojema iz gibanja substance in njenega proti postajanja. To je razlog, zakaj ne napreduje . . .

V substanci prežeti od individualnosti je mogoče najti izvorno naravo individualnosti, kar je izražen talent posameznika. Duh je dejaven tako, da vzajemno učinkuje s seboj, in to s smotrom, da udejanji svojo izobrazbo, tj. izvorno naravo zavesti. To pa je realnost prepojena od individualnosti, ki pripada zavesti kot smoter in kot nasprotje navzoče dejanskosti. To je torej udejanjanje kot odnos smotra do čisto oblikovane dejanskosti.

Da je izobražen duh pomanjkljivo dejaven in ne dovolj ustvarjalen, o tem govori tedaj, ko je dejaven na način navajenega obnašanja vedenja, s katerim ničesar ne spreminja. K temu veliko prispeva avtoriteta izobrazbe, s katero si pomaga ohranjati pozicijo v družbi. Navajeno obnašanje vedenja uveljavlja tedaj, ko sveta ne jemlje resno in izpolni čisti jaz, ki pridobi abstraktno neposrednost. Tako se sebi pojavi, ko je nujno na hitro oblikovati . . .

Ker se mladostnemu duhu ne prikaže razlike med nastajajočim vedenjem in vedenjem kot takim, nastajajočega vedenja ne jemlje zares. Mladi duh verjame, da predmetni svet ni nič drugega kot vedenje kot tako. Vedenje kot tako pa še ni resničen predmeten svet, ampak neposredni duh. Vedenje se danes na veliko hvali, čeprav v svoji neposrednosti ni nič drugega kot abstraktno vedenje. Mlademu duhu se podarja oblike abstraktnega vedenja . . .

Tisti, ki nismo dovolj izobraženi in vendar razmišljamo o nastajajočem vedenju, poskušamo s svojo mislijo napraviti kak svet, ki nekaj izrazi in je lahko zanimiv duhu. In tak svet je zagotovo nastajajoče vedenje, katerega se danes ne obravnava, pa čeprav je zanimiv svet, saj razodeva odsvojitev duha ali dojemanje samega sebe. Zakaj izvirna pot vodi v boljše dojemanje sveta in duha, ki skozi gibanje substance doseže svoje postajanje.

Vedenje kot je sprva je neposredni duh, kar je neduhovna ali čutna zavest (tako nekako zapiše Hegel). Da pa bi postalo pravo vedenje, mora doseči svoje postajanje v elementu vedenja, v katerem neposredno ali končno doseže neskončnost kot notranji razloček na sebi. Le tako je končno razloček istoimenskega, ki je nadčutni svet ali drugo kot sebi enakost. Oblika istoimenskega v svoji razdvojitvi je postajanje, v katerem substanca . . .

Abstraktni intelektualizem je na delu povsod tam, kjer dobi besedo izobraženec, ki se danes predstavlja kot intelektualec, ki da je sposoben operirati s čisto vednostjo kot tako. V bistvu je izobraženec branilec abstraktnega intelektualizma, ki ga kot čisto vednost uveljavljajo mediji. Izobraženec je torej duh, ki ima vedenje in bi se naj spoznal na izdelovanje resničnega sveta. Zato je nastopanje izobraženca v medijih postalo odločilno . . .

Če kdo, potem čisti jaz idealizira čisto vednost kot tako in izpeljuje resnico kot gotovost samega sebe. Jaz je svoja zmožnost, neglede na to, da je čista vednost kot jaz pojavni svet. Zato tudi sveta ne določa in vedenja ne vzpostavi kot predmet, ampak zgolj sebstvo dvigne na stališče čiste vednosti. Ta svet pa ne prehaja v nič drugega in ne doseže proti postajanja. Čisti jaz enostavno prezira postajanje sveta in sebe nadaljuje tako . . .

Izobražen duh je s početjem in gnanjem zablodil v abstraktno vedenje in zdaj več ne ve, kje v prostoru se nahaja. Skače iz sveta v svet in je zmeraj v enotnosti s seboj. Zakaj zavest se ne ukvarja s stvarjo in z realnim svetom, ampak s seboj in tistim, kar najde v sebi in je neki svet, ki ga spreminja in iz njega naredi kako drugo početje in gnanje, ki pelje čez in v svet onstran, ki je nekakšen razloček zavesti. Tako pridela predstavo o gibanju . . .

Da je izobraženec nedosleden duh in povrh tega neproduktiven – je pa produktiven v možnem svetu – gre videti v dejavnosti, kjer odtuji sebstvo in se do njega obnaša pomanjkljivo. Tisto namreč, kar je odtujena neposrednost, to je le primerna občost. To je odtujeno brezduhovno sebstvo, ki nastane kot odtujeni prvi svet, katerega nasprotje je ločen in nasproti postavljen drugi svet sebstva. Sebstvo si je dejansko kot odtujeno negativno sebstvo.

Kadar o filozofiji govorijo filozofi, ki jo predstavljajo v oblikah abstraktnega vedenja, potem bistvo filozofije zagotovo ni predstavljeno. Potem tudi predmet filozofije in njegovo bistvo ne obstaja; filozofija ni nič drugega kot abstraktno vedenje, saj daje videz, kot da ne vsebuje nobenega bistva. To izžareva, da je bistvo filozofije danes zapostavljeno. Pa tako ni nenavadno, da je filozofija nerazumljena in mlademu duhu nedojemljiva.

Rado Lorger in Jože Požar predlagava reformacijo politične miselnosti. Odkrila sva, da politični duh ne napreduje tako, kot izžareva in želi duh ljudstva. Politični duh ne premaguje samega sebe, zato je dejaven pomanjkljivo. Zategadelj priporočava, da izpelje reformacijo politične miselnosti, glede na to, da je sposoben dojeti sebe kot svobodnega duha. O svobodi sicer ne beseduje, a midva verjameva, da želi delovati bolje in v korist ljudstva.

Pravniška miselnost ne izpelje predmetne vsebine v načinu, da je duh dejaven s principom svobode. To namreč ni, kajti če bi bil, potem bi bila predmetna vsebina izpeljana v logični sovisnosti in njenem postajanju. Ker pa pravniška miselnost ne spoštuje principa svobode, je dejavna pomanjkljivo ali tako, kot to demonstrira abstraktni razum, ki ga ne gre hvaliti, saj se ne ukvarja s postajanjem predmetne substance, ampak samo z razločki . . .

Duh, ki hvali vedenje kot tako, najbrž ne dojema postajanja vedenja. Povzdiguje abstraktno vedenje sploh, vedenja v njegovem postajanju pa ne. Privlači ga končno vedenje, to pa je vedenje, ki ni doseglo svoje neskončnosti ali meje. Takšno vedenje posega po nečem drugem ali pa ostaja pri samem sebi in se ne ukvarja s stvarjo. Izobraženec vedenje prikazuje kot sebe vedoče sebstvo. To pa je vedenje, ki je zgolj obče in ni doseglo svoje izpolnitve.

Kako razumeti vedenje, o tem danes duh ne beseduje, še posebej to velja za filozofa, ki ga resnično vedenje ne zanima. Je pa res, da se vedenje na veliko pojasnjuje, in tudi tega ne zaznajo filozofi. Zakaj tak odnos do vedenja, moj odgovor bi bil, vedenja nihče ne nadzira. Takšen odnos do vedenja govori zlasti o tem, da se z nastajajočim vedenjem in vedenjem kot takim duh ne ukvarja. O vedenju tako rekoč nihče ne razpravlja . . .

Če se bo duh še naprej šopiril čez prazne abstrakcije, pri tem pa jasno odseval, da ga realnost in njena dejanskost ne zanima, še dolgo ne bo sebe in svojega sveta dojel na način logične sovisnosti. Zakaj realnost, ki ne doseže dejanskosti, je neposrednost čistega jaza, ki operira s praznimi abstrakcijami. To pa ni svet postavljen v svoji osnovi, ampak substanca prežeta od individualnosti. Kar je neko početje zavesti, ki dela razločke s seboj . . .

Menda izobraženca svet ideje ne privlači. Do sodobne umetnosti baje nima odnosa in se do nje obnaša tako, da jo gleda samo z enim očesom. Tako da tisto, kar je neki njegov jasen odnos do sveta, to je svet onstran, s katerim ohranja svojo držo. To nekako izpove, da se v svetu onstran odlično počuti, saj je to njegov lasten svet, s katerim operira njegova inteligenca, tj. abstraktni razum. Zakaj to je subjektivni svet, iz katerega . . .

Zadovoljen sem s seboj in tudi s svojimi spisi. Pravzaprav sem lahko vesel, saj sem kar nekaj sveta naredil in tudi o sodobni umetnosti sem tu in tam besedoval. Zavedam se, da svet ni le čisto vedenje, ki daje dober občutek, ampak je odločilno posredovanje in proti postajanje. Svet je nujno dojeti v popolni podobi ali tako, da se realnost razvije v njeno dejanskost. Zakaj tisto odmetavanje praznih misli in izdelovanje posebnih interesov . . .

Danes ni dovolj, da izobraženec bere knjižna dela in strokovne sestavke, ki so napisani s smotrom, da izrazijo kako abstraktno vedenje. Pri bralni aktivnosti duh ne ustvarja sveta. Drugače pa je, ko duh s posredovanjem konkretne realnosti in njene dejanskosti, sebi pokaže, da svet misli in ga tudi ustvarja. To je potem neka nasprotna dejavnost, ko je dejaven na način nastajajočega vedenja in svoje odsvojitve. Zakaj nastajajoče . . .

Človek kot vsak drugi, ki osmišlja sebe skozi odsvojitev, poskuša ustvariti svoj svet. Nekoč v mladih letih košarkar, nato človek, ki je začel brati filozofska dela, ki pa jih ni dojel. In sem vztrajal in bral in ponovno bral, da bi filozofijo dojel. Pravzaprav, to je bila neka notranja energija, ki me je nagovarjala, naj spoznam osnove filozofije. In tako sem mnoga filozofska dela prebral, vendar jih nisem doumel. In potem sem dobil v roke . . .

Kako naj mladi duh uresniči svoj svet, če pa predmetne realnosti ni sposoben odpraviti in določiti njeno dejanskost. Kako naj premaga samega sebe, če pa mu nihče ne pojasni, kako si odsvoji svoje vedenje in ga postavi kot predmet. Nadalje, kako naj mladi duh premaga samega sebe, če pa ni usposobljen za to, da izpelje svojo odsvojitev in doseže postajanje svojega vedenja. Boste rekli, ni pomembno dojeti nastajajočega vedenja . . .

Če kdo meni, da razklano družbo prideluje napačno dojemanje zgodovinskih dogodkov, se moti. Problem je globlji, kot to kaže na površju razklana družba. Zakaj razklanost družbe zrcalijo posamezniki, ki s svojo subjektivno držo in preluknjano zavestjo izpeljujejo moč čistega jaza. Posameznik je tisti, ki svet poenostavlja na pojavni svet čistega jaza. Kar stremi reči, da od svojega prepričanja ne odstopa, ali, sebe si ne odsvoji . . .

Danes operira izobraženec kot čisti jaz, ker popolnega odnosa do samega sebe še nima. Dejaven ni v interesu predmetnega sveta, ampak tako, da hvali početje čistega jaza. Se pravi, dejaven je s smotrom, da uveljavi čisti jaz (ta postane največkrat njegov predmet), ker ni zmožen biti dejaven v interesu gibanja predmetne substance in pojma. Za kaj takega se ni usposobil, pa ni nenavadno, da hvali in uveljavlja vednost kot jaz.

Presenetljivo je, da filozof in pravnik nista dejavna v načinu logične sovisnosti in da jih gibanje predmetnega sveta ter postajanje substance ne zanima. Tisto, kar je njihov svet, kaže tudi to, da logične sovisnosti in postajanja ne spoštujeta. Odsevata pa tudi, da jih zanima zgolj čista vednost. Filozof bi naj premišljal nastajajoče vedenje, pravnik pa logično sovisnost, pač glede na to, da je logična sovisnost njegov velikanski problem.

Izobraženec prezira realnost in poveličuje čisto vednost, s katero pridela nekakšen svet neizpolnjenih abstrakcij, ki jih povsod povzdiguje in celo interpretira. Tako da svet, ki ga pridela, ni nič drugega kot čista vednost kot predstavljeni subjekt. Ta mu nastane skozi prosto kombiniranje predstav, ki pa odsevajo, da njegov svet ne nastane skozi gibanje realnosti in njene dejanskosti. Izobraženec je namreč dejaven s smotrom . . .

Subjektivni jaz odmetava čisto vednost in izpeljuje govorna dejanja, v katerih se zaveda samega sebe kot tistega, ki se sebi pojavlja kot zavest, s katero izpelje samovoljna stališča, ki jih odpravi kot neko igro praznih abstrakcij. Subjektivni jaz je namreč reprezentant čiste vednosti, ki skozi govorna dejanja izreka svoj interes in poželenje sploh. Subjektivni jaz izpeljuje govorna dejanja, s katerimi odseva nasledke in tudi prazne učinke.

Ko je vedenje posredovano v abstraktnih oblikah, cilj duha ni, da doseže sebi enakost in postajanje substance. Zakaj duh se ne ukvarja z gibanjem substance, ampak sebe nadaljuje in se pojavlja kot neko vedenje sebstva, ki ga odmeče kot nekaj, kar je za druge. O tem govori izobraženec, ko zatrjuje, da višjega sveta od vedenja obče ni. Pa od tukaj ono povzdigovanje čiste vednosti, ko se duh pojavlja sebi v govornih dejanjih . . .

Po tistem, kar sem slišal na svoja ušesa iz govorice slavnega filozofa, moram reči, da se filozof ni predstavil kot mislec predmetnega sveta, ampak kot filozof, ki posreduje svoje sebstvo kot neko nebistveno sebstvo. In takšnih filozofov je danes kar nekaj, saj večina njih razlaga sebstvo in čisto sebevednost, s katero idealizirajo svojo subjektivno držo. Hočem reči, ko filozof položi za podlago subjekt, je svet nebistveno sebstvo . . .

Mi bi naj uresničevali sebe kot človeka in subjekta, ki uživa svoj svet in se vznemirja z občutki in govorjenjem, ki ne poklanja stvarnega sveta. Pomembno je, da smo dejavni kot oseba in da si sebe odsvojimo, nato pa tisto, kar imamo pred seboj, predelamo v dojemljivi svet. Kar hoče reči, mi smo dejavni vselej tako, da aktiviramo svojo domišljijo in pridelamo kak možen svet ali abstrakcijo razločkov. Zakaj stvaren svet nas ne prevzame . . .

Kaj naj naglasim na koncu leta, ko se od njega poslavljamo in je tu že veselje in pričakovanje, da bo novo leto prineslo več radosti posamezniku in tako tudi družbi. Menim, da je bil posameznik preveč zagledan v zunanji svet in koristi, ki jih lahko prinese denar. Hočem reči, posameznik je svoje uspehe meril z denarjem, ne pa s tistim, kar je ustvaril kot duh z mišljenjem in v korist gibanja predmetnega sveta. Posameznik je dajal videz . . .

Ko je svet zgolj opisovanje kot bivanje individualnih predstav, je to dejavnost duha, ki ne doseže svoje dejanskosti in postajanja substance. Duh, ki ni dejaven s ciljem, da realnost doseže njeno dejanskost, ni dejaven v korist gibanja substance. Ali, dejaven je kot posameznik, ki sebe in sveta ne dojema iz postajanja. Sicer pa duh povsod zrcali sebe skozi dejavnosti, ki kažejo, da ni dejaven v interesu odsvojitve in gibanja substance.

Moje potovanje se še ni končalo, kajti tu so zdaj leta, ko lahko rečem, da sem dejaven v interesu dojemanja duha. Duh je namreč v svoji pojavnosti še nedojemljiv, in to velja tudi za filozofa, ki bi naj bil reprezentant predmetnega sveta, a se danes pojavlja kot predstavnik abstraktne filozofije, ker predmeta filozofije ne jemlje dosledno. Predmet filozofije je danes zbir različnih vsebin, ki jih filozof dojema kot neko igro abstrakcij . . .

Zdaj sem že toliko v letih, da lahko rečem, da znam ločiti pojavni svet od stvarnega. Pozornost je nujno usmeriti v gibanje predmetne substance in to, ali je realnost dosegla svojo dejanskost. Postajanje substance je namreč pogoj, da realnost doseže svojo dejanskost. Glede na to menim, da sem zmožen oceniti, kdaj je novinar dejaven v interesu dejanskega sveta. Novinar gibanje predmetne substance bojkotira, prav tako njeno postajanje.

Kako površno se do sebe odnaša razumnik, kažejo njegovi mrtvi pridelki, ki niso nič drugega kot odpravljeno sebstvo. Svet torej, ki ni nastal z gibanjem in prehajanjem v proti postajanje, ampak z odtujitvijo sebstva, ki ni doseglo svoje določenosti, ampak le neke razločke sebstva. O tem danes veliko govori duh, ki daje prednost abstraktnemu svetu. Pa je tisto, kar odtuji kot vednost, zgolj neposrednost, ki ni dosegla drugo ali svoje sebi enakosti.

Osebnost, kot je na primer novinar, se pojavlja na ekranih in radio kot izobraženec, ki občuduje svoj enostranski svet sebstva. Subjektivna drža je danes dobrodošla povsod, ker hvali čisti jaz ali kakšen prenapeti svet jaza, tudi negativno zgodbo jaza. Čisti jaz je danes hvaljen, ker je dejaven na ravni mišljenih predstav, ki so neka osebna doživetja ali kakšno enostransko preseganje sebstva, v katerem ne manjka subjektivnih stališč . . .

Izobraženec menda uživa vednost na ta način, da jo odtuji in raztegne v neskončnost. Tako daje videz, da stremi izpolniti čisti jaz. Njega uresniči tako, da odpravi naravno sebstvo in pridela odtujeno vednost, ki pa ni noben resničen svet. Zato je nujno vednost posredovati in postaviti kot predmet, da bi predmetna substanca zaživela v proti postajanju ali kot sebi enak svet. To je namreč element vedenja, v katerem substanca doseže . . .

Danes duh velikokrat povzdiguje preteklost, hvali pa tudi možen svet ali virtualen svet. Se pa tu najde tudi duh, ki se izgublja v čisti vednosti, ki je nekakšen nedoločen svet, ki prehaja v neki drugi čisti svet. Skratka duh realnosti in njene dejanskosti ne doseže, ker prehaja iz ene vednosti v drugo, pri tem pa ne doume, da čista vednost kot jaz ne doseže določenosti. Sicer pa ni mogoče dojemati sveta, ki ni določen kot predmetni svet . . .

Če si kdo predstavlja sebe kot bodočega filozofa, potem je nujno, da začne misliti s svojimi možgani in brati Heglovo filozofijo, tj. Sistem vede. Brez poznavanja Sistema vede nima niti najmanjše možnosti da dojame predmet filozofije. Zakaj s poznavanjem različnih filozofskih vsebin ni mogoče dojeti predmeta filozofije, ki je osnova za razumevanje filozofije. To namreč, kar se danes ponuja kot prazno razumsko filozofijo . . .

Naj povem, da mi je Heglova fenomenologija razodela pot duha. Filozof Hegel misli odsvojitev duha in njegovo postajanje, ki je element vedenja in osnova Sistema vede, s tem pa duha, ki skozi postajanje stopi v odnos s seboj, da bi bil na sebi tisto, kar je v neposrednosti. Glede na to, da dojemam Heglov Sistem vede – to pa ne pomeni, da sem ga sposoben odlično predstaviti v detajlih, saj je precej zahteven – lahko rečem, . . .

Da se izobraženec slepi z lastnim vedenjem, o tem ni dvoma, saj sebe ne izpolni na način postajanja, ker je prepričan, da z idealiziranjem svojega vedenja lahko svet spreminja. Izobraženec dojema sebe v nasprotju ali v svetu onstran, s katerim si zagotovi samega sebe. To zadostuje, da doživlja sebe kot tistega, ki izdeluje abstraktne predstave o svojem vedenju. Predstave mu podarjajo dober občutek, saj ga poženejo čez . . .

Izobraženec danes beži pred realnostjo, ker ni zmožen premagati realnosti; z njo se enostavno ne ukvarja, ker se zanese na moč abstraktnega vedenja, s katerim lahko pridela primerne predstave realnosti. S predstavami se igra, ker ni zmožen postaviti svojega vedenja kot predmet, pa je primoran oblikovati neutemeljeno realnost, ki ne doseže svoje dejanskosti. Se pravi, tisto njegovo abstraktno vedenje nastopa v imenu realnosti.

Da sodobna umetnost ne prikazuje popolne realnosti – in te v sodobno umetniških delih ni mogoče zaznati – je znamenje, da so umetnice in umetniki dejavni v interesu tega, kar sodobna umetnost v tej dobi raziskuje. To je znamenje, da umetnice in umetniki raziskujejo prav tisto, kar gre duhu po njegovi razvojni stopnji. To je torej pričevanje, da se duh zaveda samega sebe in tistega, kar raziskuje in odslikava v sodobno umetniških delih.

Če bo duh potoval tako, kot to zdaj prikazuje izobraženec, bo na tem svetu vedno več nejevolje. Več bo izražene subjektivnosti, ki poveličuje osebno mnenje, realnost in njeno dejanskost pa spregleduje. In ne le to, izobraženec postajanja sveta ne bo dočakal, ker je zadovoljen z abstraktnim vedenjem. Njegov svet ne doseže sebi enakosti, ker ga gibanje in postajanje substance ne privlači. Nejevoljno nastavljen . . .

Naj povem, da sem z mojimi majhnimi svetovi zadovoljen. Epitomeart je publikacija, ki jo dnevno obišče kar nekaj obiskovalcev. Včasih je veselje pogledati statistike, iz katerih je mogoče razbrati število obiskovalcev in količine klikanja. Najlepša je statistika, ki kaže zastave držav, tj. dnevne obiske, ki iz različnih držav prihajajo na mojo internetno stran. Dnevni obiski povedo, da bralke in bralce zanima duh in tudi to, kako duh sebe posreduje sam s seboj.

»Religija kot taka se mora bistveno udejanjati, mora se oblikovati svet, da bi se duh zavedal sebe in tega, da je dejanski duh«. Duh torej ni zgolj neka dejavnost, v kateri odmeče svoje misli, potem pa iz njih naredi neko nasprotje, ki da je resničnost njegovih misli. Takšno razumevanje sveta in samega sebe, ne gre v prid predmetne substance, njenega gibanja in postajanja. Zakaj tisto nasprotje še ni postavljeni svet, ki bi bil ustvarjen . . .

Vedno bolj postaja jasno, da duh, ki uveljavlja čisti jaz, ni dejaven svobodno. Zakaj jaz je sposoben izpolniti le njegovo nagnjenje, čisti moj zavesti, ki je abstraktno nespremenljiv. To pa je bit, ki je hkrati jaz. Kajti čisti moj zavesti ni nič drugega kot abstraktno sebstvo. Tega odpravi čisti jaz, ki je neki tale in predmet čisto tole. Jaz ima zagotovost po čistem jazu ali po nekem drugem, ki nima resnice biti. In ravno to zagotovost . . .

Izobraženca privlači samo abstraktno vedenje, zato je izstopil iz življenja ideje. Zdaj namreč pripoveduje zgodbe o količinah abstraktnega vedenja, ker ga edino ta zgodba lahko izpolni. Abstraktno vedenje govori o njegovi nadarjenosti in o tem, koliko nespremenljivega sveta lahko premaga. Nima časa za to, da bi govoril o življenju ideje, saj mu abstraktno vedenje tega ne dovoli. Mnogovrstnih oblik vedenja je namreč vedno več in jih je treba sortirati, ker sicer lahko nastane zmeda.

Če izobraženec meni, da svet ni nič drugega kot abstraktno vedenje in interpretacije abstraktnega vedenja, se zavaja. Prav tako varajo sebe tisti, ki so prepričani, da višjega sveta od abstraktnega vedenja ni. Temu duhu, ki verjame v abstrakcije vedenja in dejavnost metafizičnega razuma, je nujno povedati, da se svet ne konča v neposrednosti ali kaki neizpolnjeni abstrakciji, ki se jo danes hvali in povzdiguje kot kak resničen svet.