Danes se ne upošteva natančne določenosti in gibanja substance. Svet je nenehno preteklost ali prihodnost, s sedanjostjo se nima smisla ukvarjati, ker je neulovljiva. Sedanjost obvlada čisti jaz in abstraktni razum, ki izvaja svoje gibanje povsod tam, kjer gre za kak posamezni interes ali za abstraktni svet, ki ne vsebuje bistva. Zakaj bi se potem človek trpinčil z določanjem sveta in spraševanjem, kaj je prvo in kaj drugo. Čisti jaz . . .

Ko zgodovina ni zgodovina, ampak le neka predstava preteklosti, je njen predmet izražen interes. Kajti ko realnost in njena dejanskost nista dojeta kot nekaj enega, je zgodovina neki oddaljeni svet. Pisec dela zgodovino na način odmetavanja čiste sebe vednosti, ki pa ne doseže dejanskosti. To je tisto početje duha, ko zgodovinar izpelje kako učinkovanje s predstavami, s katerimi izrazi kak smoter ali pa kakšno svoje prepričanje. Početje . . .

Filozof Hegel nekje zapiše, da je duh to, da sebe dela predmetnega. Se pravi, če duh izključi posredovanje in postajanje predmetne substance in vedenje predstavi kot neposrednost ali kot kako prikazen, potem ni dejaven s principom postajanja, v katerem vedenje doseže sebi enakost. Potem je pač dejaven kot čisti jaz, ki čistega dojema ne pridela, ker postajanje ne doseže. Potemtakem ni dejaven v načinu logične sovisnosti ali tako, . .

Pravniška miselnost izžareva, kakor da je pojem prava izpeljan za vse čase. Zanimivo je, da pravniška miselnost ne govori o pojmu prava, niti o mišljenju in logični sovisnosti, pa čeprav očitno kaže, da pravo ni razvito v čisti odnos pojma proti sebi. Razen tega odseva, da prava ne dojema kot abstraktnega prava, ampak kot pravo, ki je in obstaja kot končna vsebina. Tako seveda ni nenavadno, če pravniški duh zaupa predmetne spise . . .

Politik ne izžareva odnosa do občega interesa, ko uveljavlja zasebni interes. Tako očitno kaže, da ga obča volja ne privlači. Potemtakem si ne daje zavesti z izvorno navzočim občim duhom, ampak se prepušča samovolji in abstraktnim interesom. Zaradi tega abstraktno stvar, s katero izpoveduje interes, ne utemelji, ampak jo zgolj uveljavlja. In to počenja s smotrom, da samega sebe izpolni. Se pravi, ni dejaven v interesu obče volje in . . .

Dobro se počutim v mojem svetu, ki nastaja in izgine v ozadje, ker se pojavi kaka druga zamisel, ki se bistri v meni. In zares, vedno se pojavi novi razmislek, ki ga izrazim s ciljem, da povem kaj o duhu. Tako zaživim v svetu kot nekakšen posredovalec svojih zaznavanj. Ampak moj svet najbrž ni zanimiv ali privlačen tako, kot je kak literarni svet. Jaz namreč poskušam biti dejaven kot občudovalec Heglove filozofije, ki je v svojem bistvu . . .

In tako je duh iz dneva v dan in velikokrat dejaven brez cilja, zakaj on se pojavlja kot čutno obče. Kar pove, da sveta ne ustvari na način postajanja. Duh se enostavno nadaljuje in je neko nadaljevanje prejšnjega dne. Tako kot se dan zlije v neki drugi dan in tako tudi duh, ki spotoma oblikuje kakšno početje zavesti. Zakaj v tem vsakdanjem svetu ne gre za prehajanje nečesa prvega v drugo, ampak gre samo za to, da se duh . . .

Pasivna drža do abstraktnega vedenja ne koristi nadarjenosti. Ne glede na to, abstraktno vedenje, pa naj gre za univerzitetno ali kako čisto vednost, dobiva na veljavnosti. Površni ali slab odnos do abstraktnega vedenja omogoča in dopušča, da abstraktno vedenje dobiva na slovesu, ne da bi se ugotovilo predmetno vrednost vedenja v proti postajanju ali utemeljitvi. Se pravi, izobraženec, ki predstavi kako abstraktno vedenje, je hvaljen . . .

Izobraženca, ki operira kot razumnik, pravzaprav ne zanima logična sovisnost, kajti on je menda prepričan, da njegova razumniška drža zadošča za to, da sebe izrazi kot intelektualca, ki marsikaj ve in je dejaven po pameti božji. A to najbrž ne drži, kajti dejaven je pomanjkljivo in velikokrat brez cilja. Razen tega ne spoštuje nastajajočega vedenja, o njem ne govori, je pa res, da nenehno hvali abstraktno čisto vednost in svoje prepričanje . . .

Kaj sploh mislimo pod tem, ko dajemo prednost čisti vednosti? Zakaj naglašujemo čisto vednost? Je mogoče čista vednost v svoji realizaciji tako popolna, da se o njej ne izplača govoriti? Zakaj se na primer realnosti in dejanskosti nikjer ne omenja? Je res realnost tako nepomembna, da o njej ni primerno govoriti? Imata realnost in njej pripadajoča dejanskost kaj skupnega s čisto vednostjo? Je mogoče odmetavanje misli in pojasnjevanje . . .

Kako naj bo medij svoboden, če pa novinar ni svoboden. V šoli novinarju zagotovo niso razjasnili pojma svobode, ker tudi šola nima tega pojma razjasnjenega. Torej, da so mediji svobodni, to je neumno nakladanje, ki poveličuje medije. Mediji zagovarjajo nesvobodno novinarstvo, da bi bili brani, slišani in gledani. Mediji sicer o marsičem poročajo, vendar to še ni svoboda, zakaj svobodo je nujno ustvariti in njen pojem izpeljati.

Novinarji so menda nekoč odločili, da politika ne bo več politika v njenem razvijajočem se pojmu, ampak nekakšen svet, ki ga novinar izvleče iz govorice politika. To bi naj bila vsebina politike, ki se pojavlja v medijih kot očiščeni svet, s katerim da je izraženo vse tisto, kar je jedrnati svet politike. Na ta način bi naj bila politika sijajnejše predstavljena in tako bolj razumljiva ljudem. Zakaj le tako politika ni zgolj izraženo abstraktno mnenje . . .

Moja sopotnica me vedno znova preseneča z ustvarjenimi deli. Kar nekaj ročnih del je že ustvarila, tako da nenehno dokazuje svoj talent z izdelovanjem novih del. Pri tem sem jaz ogledovalec, ki občuduje in poskuša z besedo povzdigniti posamezno delo v nadčutni svet, kjer lepota zaživi kot svet v občih momentih. Vsako delo je v svojem bistvu vzpostavljeni svet, ki bi naj bil dojet kot drugo samega sebe. Zakaj tisto drugo je dojetje . . .

Kadar se hvali izobraženega duha, ki sveta ne ustvari, je to neko početje zavesti, ki ne dojema stvarnega sveta iz posredovanja. Duh, ki ni dejaven v interesu gibanja predmetne substance in njenega sveta, je dejaven kot kak politik, ki ne dojema sveta iz postajanja realnosti in njene dejanskosti. Tak duh povzdiguje neposrednost, sveta pa ne spoštuje. Najhuje je menda to, da hvaliči nespremenljivi svet. Ta je namreč ravnodušen ali fiksni . . .

Najbrž izobražen duh ne vpliva na živahnejši razvoj duha, saj v svoji dejavnosti ne pridela učinkov. Njegova izobrazba je sicer povsod izražena, tudi hvaljena, vendar pa izobrazba kot taka ne zagotavlja, da je dejaven učinkovito. Moje mnenje je, da bi moral izobraženec strmeti za tem, da je dejaven produktivno, kajti njegov pojavni svet ne kaže, da je dejaven miselno učinkovito in v interesu dejanskega sveta. Marsikje je dejaven tako, . . .

Če se bo svet vrtel in dojemal kot sedaj kaže, bo duh nehal misliti svet, kajti v tem času svet že obvladujejo števila, tj. računi in preračunavanje, ki je navzoče povsod, kjer politik predpostavlja in je dejaven kot čisti jaz. Čisti jaz ne priznava mišljenja in logične sovisnosti, ki danes ne velja nič, ker števila ali izračuni gospodarijo s svetom. Duh ne pridela nobenih dejanskih vrednosti, ker s svetom upravljajo števila. Od tukaj ono praznoverje . . .

Tisti, ki uveljavljajo moderno filozofijo, varajo sebe in druge. Zakaj to, da je nekaj času primernega, to bi naj bilo ustvarjeno tako, kot to demonstrira sodobna umetnost skozi umetniška dela, ki raziskujejo duha v njegovi razvojni stopnji. Sodobna umetnost namreč raziskuje prav tisto, kar gre duhu po njegovem razvojnem pojmu ali stopnji. Se pravi, nekaj, kar bi naj bilo sodobno, to je vsebina, ki gre duhu iz razvojne stopnje, saj je ta . . .

Ali izobražen duh zgolj idealizira tisto, kar mu nastane kot nekaj neposrednega? Ali njegov predmet doseže z gibanjem proti postajanje ali svojo dejanskost? Menim da se izobraženec ne ukvarja z gibanjem predmetne substance, ampak zgolj z idealizacijo subjektivne vednosti. Kajti če bi duh bil dejaven s ciljem, da realizira gibanje substance in postajanje istoimenskega, subjektivne vednosti ne bi idealiziral. Tako pa se omejuje na . . .

Zares, izobraženec se danes predstavlja tako, kot da je njegova naloga samo v tem, da svoje vedenje interpretira. Ne vidi sebe kot tistega, ki vedenje postavi kot predmetni svet. Posredovanje in postajanje predmetnega sveta ga enostavno ne zanima; ne zanima ga predmetno bistvo, ki ga je nujno posredovati, da bi bilo dojemljivo. Ko je govora o kakem vsebinskem svetu, sebe vidi kot razlagalca abstraktnega vedenja in kot intelektualca . . .

Medij je danes dejaven tako, da vzajemno učinkuje s seboj. Vsebina je od novinarja prežeta realnost, ki eksistira kot abstraktna stvar. Medij odigra podobo abstraktne stvari, ki pa ni resnična stvar. Zakaj medij prikaže stvar kot njegovo abstraktno stvar, ki jo oblikuje z govornimi dejanji in sliko. Razen tega ima možnost abstraktno stvar utrditi s komentarjem, in tako je njegovo stvar enostavno obče. Mediju gre za to, kar ga interesira.

Tu je čas, ko je nujno začeti spoznavati končno, kajti končno je nekaj, kar še ni preseženo, torej je ideelno. Brez poznavanja končnega in neskončnega ni mogoče delovati v prid gibanja in postajanja substance. Kajti, kar ni postajanje substance v elementu vedenja, to je le neko početje zavesti, ki ne premaga končnega. Končno ima mejo v neskončnem, v enostavnem določilo je namreč končno negacija končnega. Pa je narava končnega . . .

Lagodno in brez cilja je menda dejaven izobražen duh. Venomer izvaja ponavljanja in tolmačenja svojega abstraktnega vedenja, pri tem pa nič novega ne ustvari. Kar podarja ni nič drugega kot čista vednost, ki je mirujoča neposrednost in sploh ni noben razviti predmetni svet v elementu vedenja ali proti postajanju. Zaradi tega je njegov svet le odtujena čista vednost, ki ne doseže postajanja, ker duhu ne gre za gibanje . . .

Filozof se danes vznemirja z abstraktnim vedenjem, ne pa s predmetnim bistvom filozofije. Hvali svoje poglede in možne razlage, tako da tisto, kar mu nastane kot njegov neposredni svet, še ni predmetno bistvo, ampak svet raztresen v abstrakcije. To je njegov predstavljeni svet, ki ga podarja drugim, kot odtujeno vedenje. On namreč sveta še ne dojema iz gibanja substance in njenega proti postajanja. To je razlog, zakaj ne napreduje . . .

V substanci prežeti od individualnosti je mogoče najti izvorno naravo individualnosti, kar je izražen talent posameznika. Duh je dejaven tako, da vzajemno učinkuje s seboj, in to s smotrom, da udejanji svojo izobrazbo, tj. izvorno naravo zavesti. To pa je realnost prepojena od individualnosti, ki pripada zavesti kot smoter in kot nasprotje navzoče dejanskosti. To je torej udejanjanje kot odnos smotra do čisto oblikovane dejanskosti.

Da je izobražen duh pomanjkljivo dejaven in ne dovolj ustvarjalen, o tem govori tedaj, ko je dejaven na način navajenega obnašanja vedenja, s katerim ničesar ne spreminja. K temu veliko prispeva avtoriteta izobrazbe, s katero si pomaga ohranjati pozicijo v družbi. Navajeno obnašanje vedenja uveljavlja tedaj, ko sveta ne jemlje resno in izpolni čisti jaz, ki pridobi abstraktno neposrednost. Tako se sebi pojavi, ko je nujno na hitro oblikovati . . .

Ker se mladostnemu duhu ne prikaže razlike med nastajajočim vedenjem in vedenjem kot takim, nastajajočega vedenja ne jemlje zares. Mladi duh verjame, da predmetni svet ni nič drugega kot vedenje kot tako. Vedenje kot tako pa še ni resničen predmeten svet, ampak neposredni duh. Vedenje se danes na veliko hvali, čeprav v svoji neposrednosti ni nič drugega kot abstraktno vedenje. Mlademu duhu se podarja oblike abstraktnega vedenja . . .

Tisti, ki nismo dovolj izobraženi in vendar razmišljamo o nastajajočem vedenju, poskušamo s svojo mislijo napraviti kak svet, ki nekaj izrazi in je lahko zanimiv duhu. In tak svet je zagotovo nastajajoče vedenje, katerega se danes ne obravnava, pa čeprav je zanimiv svet, saj razodeva odsvojitev duha ali dojemanje samega sebe. Zakaj izvirna pot vodi v boljše dojemanje sveta in duha, ki skozi gibanje substance doseže svoje postajanje.

Vedenje kot je sprva je neposredni duh, kar je neduhovna ali čutna zavest (tako nekako zapiše Hegel). Da pa bi postalo pravo vedenje, mora doseči svoje postajanje v elementu vedenja, v katerem neposredno ali končno doseže neskončnost kot notranji razloček na sebi. Le tako je končno razloček istoimenskega, ki je nadčutni svet ali drugo kot sebi enakost. Oblika istoimenskega v svoji razdvojitvi je postajanje, v katerem substanca . . .

Abstraktni intelektualizem je na delu povsod tam, kjer dobi besedo izobraženec, ki se danes predstavlja kot intelektualec, ki da je sposoben operirati s čisto vednostjo kot tako. V bistvu je izobraženec branilec abstraktnega intelektualizma, ki ga kot čisto vednost uveljavljajo mediji. Izobraženec je torej duh, ki ima vedenje in bi se naj spoznal na izdelovanje resničnega sveta. Zato je nastopanje izobraženca v medijih postalo odločilno . . .

Če kdo, potem čisti jaz idealizira čisto vednost kot tako in izpeljuje resnico kot gotovost samega sebe. Jaz je svoja zmožnost, neglede na to, da je čista vednost kot jaz pojavni svet. Zato tudi sveta ne določa in vedenja ne vzpostavi kot predmet, ampak zgolj sebstvo dvigne na stališče čiste vednosti. Ta svet pa ne prehaja v nič drugega in ne doseže proti postajanja. Čisti jaz enostavno prezira postajanje sveta in sebe nadaljuje tako . . .

Izobražen duh je s početjem in gnanjem zablodil v abstraktno vedenje in zdaj več ne ve, kje v prostoru se nahaja. Skače iz sveta v svet in je zmeraj v enotnosti s seboj. Zakaj zavest se ne ukvarja s stvarjo in z realnim svetom, ampak s seboj in tistim, kar najde v sebi in je neki svet, ki ga spreminja in iz njega naredi kako drugo početje in gnanje, ki pelje čez in v svet onstran, ki je nekakšen razloček zavesti. Tako pridela predstavo o gibanju . . .

Da je izobraženec nedosleden duh in povrh tega neproduktiven – je pa produktiven v možnem svetu – gre videti v dejavnosti, kjer odtuji sebstvo in se do njega obnaša pomanjkljivo. Tisto namreč, kar je odtujena neposrednost, to je le primerna občost. To je odtujeno brezduhovno sebstvo, ki nastane kot odtujeni prvi svet, katerega nasprotje je ločen in nasproti postavljen drugi svet sebstva. Sebstvo si je dejansko kot odtujeno negativno sebstvo.

Kadar o filozofiji govorijo filozofi, ki jo predstavljajo v oblikah abstraktnega vedenja, potem bistvo filozofije zagotovo ni predstavljeno. Potem tudi predmet filozofije in njegovo bistvo ne obstaja; filozofija ni nič drugega kot abstraktno vedenje, saj daje videz, kot da ne vsebuje nobenega bistva. To izžareva, da je bistvo filozofije danes zapostavljeno. Pa tako ni nenavadno, da je filozofija nerazumljena in mlademu duhu nedojemljiva.

Rado Lorger in Jože Požar predlagava reformacijo politične miselnosti. Odkrila sva, da politični duh ne napreduje tako, kot izžareva in želi duh ljudstva. Politični duh ne premaguje samega sebe, zato je dejaven pomanjkljivo. Zategadelj priporočava, da izpelje reformacijo politične miselnosti, glede na to, da je sposoben dojeti sebe kot svobodnega duha. O svobodi sicer ne beseduje, a midva verjameva, da želi delovati bolje in v korist ljudstva.

Pravniška miselnost ne izpelje predmetne vsebine v načinu, da je duh dejaven s principom svobode. To namreč ni, kajti če bi bil, potem bi bila predmetna vsebina izpeljana v logični sovisnosti in njenem postajanju. Ker pa pravniška miselnost ne spoštuje principa svobode, je dejavna pomanjkljivo ali tako, kot to demonstrira abstraktni razum, ki ga ne gre hvaliti, saj se ne ukvarja s postajanjem predmetne substance, ampak samo z razločki . . .

Duh, ki hvali vedenje kot tako, najbrž ne dojema postajanja vedenja. Povzdiguje abstraktno vedenje sploh, vedenja v njegovem postajanju pa ne. Privlači ga končno vedenje, to pa je vedenje, ki ni doseglo svoje neskončnosti ali meje. Takšno vedenje posega po nečem drugem ali pa ostaja pri samem sebi in se ne ukvarja s stvarjo. Izobraženec vedenje prikazuje kot sebe vedoče sebstvo. To pa je vedenje, ki je zgolj obče in ni doseglo svoje izpolnitve.

Kako razumeti vedenje, o tem danes duh ne beseduje, še posebej to velja za filozofa, ki ga resnično vedenje ne zanima. Je pa res, da se vedenje na veliko pojasnjuje, in tudi tega ne zaznajo filozofi. Zakaj tak odnos do vedenja, moj odgovor bi bil, vedenja nihče ne nadzira. Takšen odnos do vedenja govori zlasti o tem, da se z nastajajočim vedenjem in vedenjem kot takim duh ne ukvarja. O vedenju tako rekoč nihče ne razpravlja . . .

Če se bo duh še naprej šopiril čez prazne abstrakcije, pri tem pa jasno odseval, da ga realnost in njena dejanskost ne zanima, še dolgo ne bo sebe in svojega sveta dojel na način logične sovisnosti. Zakaj realnost, ki ne doseže dejanskosti, je neposrednost čistega jaza, ki operira s praznimi abstrakcijami. To pa ni svet postavljen v svoji osnovi, ampak substanca prežeta od individualnosti. Kar je neko početje zavesti, ki dela razločke s seboj . . .

Menda izobraženca svet ideje ne privlači. Do sodobne umetnosti baje nima odnosa in se do nje obnaša tako, da jo gleda samo z enim očesom. Tako da tisto, kar je neki njegov jasen odnos do sveta, to je svet onstran, s katerim ohranja svojo držo. To nekako izpove, da se v svetu onstran odlično počuti, saj je to njegov lasten svet, s katerim operira njegova inteligenca, tj. abstraktni razum. Zakaj to je subjektivni svet, iz katerega . . .

Zadovoljen sem s seboj in tudi s svojimi spisi. Pravzaprav sem lahko vesel, saj sem kar nekaj sveta naredil in tudi o sodobni umetnosti sem tu in tam besedoval. Zavedam se, da svet ni le čisto vedenje, ki daje dober občutek, ampak je odločilno posredovanje in proti postajanje. Svet je nujno dojeti v popolni podobi ali tako, da se realnost razvije v njeno dejanskost. Zakaj tisto odmetavanje praznih misli in izdelovanje posebnih interesov . . .

Danes ni dovolj, da izobraženec bere knjižna dela in strokovne sestavke, ki so napisani s smotrom, da izrazijo kako abstraktno vedenje. Pri bralni aktivnosti duh ne ustvarja sveta. Drugače pa je, ko duh s posredovanjem konkretne realnosti in njene dejanskosti, sebi pokaže, da svet misli in ga tudi ustvarja. To je potem neka nasprotna dejavnost, ko je dejaven na način nastajajočega vedenja in svoje odsvojitve. Zakaj nastajajoče . . .

Človek kot vsak drugi, ki osmišlja sebe skozi odsvojitev, poskuša ustvariti svoj svet. Nekoč v mladih letih košarkar, nato človek, ki je začel brati filozofska dela, ki pa jih ni dojel. In sem vztrajal in bral in ponovno bral, da bi filozofijo dojel. Pravzaprav, to je bila neka notranja energija, ki me je nagovarjala, naj spoznam osnove filozofije. In tako sem mnoga filozofska dela prebral, vendar jih nisem doumel. In potem sem dobil v roke . . .

Kako naj mladi duh uresniči svoj svet, če pa predmetne realnosti ni sposoben odpraviti in določiti njeno dejanskost. Kako naj premaga samega sebe, če pa mu nihče ne pojasni, kako si odsvoji svoje vedenje in ga postavi kot predmet. Nadalje, kako naj mladi duh premaga samega sebe, če pa ni usposobljen za to, da izpelje svojo odsvojitev in doseže postajanje svojega vedenja. Boste rekli, ni pomembno dojeti nastajajočega vedenja . . .

Če kdo meni, da razklano družbo prideluje napačno dojemanje zgodovinskih dogodkov, se moti. Problem je globlji, kot to kaže na površju razklana družba. Zakaj razklanost družbe zrcalijo posamezniki, ki s svojo subjektivno držo in preluknjano zavestjo izpeljujejo moč čistega jaza. Posameznik je tisti, ki svet poenostavlja na pojavni svet čistega jaza. Kar stremi reči, da od svojega prepričanja ne odstopa, ali, sebe si ne odsvoji . . .

Danes operira izobraženec kot čisti jaz, ker popolnega odnosa do samega sebe še nima. Dejaven ni v interesu predmetnega sveta, ampak tako, da hvali početje čistega jaza. Se pravi, dejaven je s smotrom, da uveljavi čisti jaz (ta postane največkrat njegov predmet), ker ni zmožen biti dejaven v interesu gibanja predmetne substance in pojma. Za kaj takega se ni usposobil, pa ni nenavadno, da hvali in uveljavlja vednost kot jaz.

Presenetljivo je, da filozof in pravnik nista dejavna v načinu logične sovisnosti in da jih gibanje predmetnega sveta ter postajanje substance ne zanima. Tisto, kar je njihov svet, kaže tudi to, da logične sovisnosti in postajanja ne spoštujeta. Odsevata pa tudi, da jih zanima zgolj čista vednost. Filozof bi naj premišljal nastajajoče vedenje, pravnik pa logično sovisnost, pač glede na to, da je logična sovisnost njegov velikanski problem.

Izobraženec prezira realnost in poveličuje čisto vednost, s katero pridela nekakšen svet neizpolnjenih abstrakcij, ki jih povsod povzdiguje in celo interpretira. Tako da svet, ki ga pridela, ni nič drugega kot čista vednost kot predstavljeni subjekt. Ta mu nastane skozi prosto kombiniranje predstav, ki pa odsevajo, da njegov svet ne nastane skozi gibanje realnosti in njene dejanskosti. Izobraženec je namreč dejaven s smotrom . . .

Subjektivni jaz odmetava čisto vednost in izpeljuje govorna dejanja, v katerih se zaveda samega sebe kot tistega, ki se sebi pojavlja kot zavest, s katero izpelje samovoljna stališča, ki jih odpravi kot neko igro praznih abstrakcij. Subjektivni jaz je namreč reprezentant čiste vednosti, ki skozi govorna dejanja izreka svoj interes in poželenje sploh. Subjektivni jaz izpeljuje govorna dejanja, s katerimi odseva nasledke in tudi prazne učinke.

Ko je vedenje posredovano v abstraktnih oblikah, cilj duha ni, da doseže sebi enakost in postajanje substance. Zakaj duh se ne ukvarja z gibanjem substance, ampak sebe nadaljuje in se pojavlja kot neko vedenje sebstva, ki ga odmeče kot nekaj, kar je za druge. O tem govori izobraženec, ko zatrjuje, da višjega sveta od vedenja obče ni. Pa od tukaj ono povzdigovanje čiste vednosti, ko se duh pojavlja sebi v govornih dejanjih . . .

Po tistem, kar sem slišal na svoja ušesa iz govorice slavnega filozofa, moram reči, da se filozof ni predstavil kot mislec predmetnega sveta, ampak kot filozof, ki posreduje svoje sebstvo kot neko nebistveno sebstvo. In takšnih filozofov je danes kar nekaj, saj večina njih razlaga sebstvo in čisto sebevednost, s katero idealizirajo svojo subjektivno držo. Hočem reči, ko filozof položi za podlago subjekt, je svet nebistveno sebstvo . . .