Po mojem mnenju intelektualec izdihava lasten svet in ni dejaven nadarjeno in s smotrom, da izpelje kak umen svet. Zakaj umen svet ga ne prevzame, prav tako ne določenost substance, ampak samo tisto, kar je neki abstraktni svet čistega jaza. To nazorno prikazuje, ko uveljavlja abstraktno osebo, tj. sebstvo, in je dejaven v interesu nečesa, kar v osnovi ne določi. Navdušeno hvali potencialen svet in tisto, kar sprevrže v nasprotje. . . .

Ni dvoma, danes je pomembno zlasti to, da duh z govornim dejanjem izpelje igro abstrakcij in izdela kak abstraktni učinek. Namreč igra abstrakcij ima povsod veljavnost, prav tako abstraktne učinkovine, ki lahko vplivajo na druge. Ni bistveno posredovati predmetno substanco, pač pa to, da odigra kako govorno dejanje in napravi dober videz o sebi. Zakaj z igro abstrakcij izpoveduje, da je v igro vključen čisti jaz in abstraktno . . .

V tem sestavku bom poskušal predstaviti dejavnega duha, ki odnosa do predmeta ne ceni in povzdiguje abstraktno znanje kot predstavljeni subjekt. Ta duh še ni dojel, kaj se pravi vzpostaviti predmetni svet. Najbrž hvali subjektivnost s smotrom, da povzdigne svet jaza, ki ga zunanje poveže s kakšnim drugim svetom. Takšna dejavnost odseva, da povzdiguje abstraktni svet, ki ne doseže svoje določenosti v osnovi ali temelju. Odnosa . . .

Če torej duh logične sovisnosti in gibanja substance ne upošteva, če mu ni jasno, kako si samega sebe odsvoji, potem je dejaven enostavno ali tako, da izpelje kako početje čistega jaz ali pa kakšno kontinuiteto čistega vedenja, ki pa ni dejanski svet, ampak le razločki nečesa, ki jih razum običajno še pojasnjuje. In to je nepopolna izpolnitev, kajti čisti jaz odigra abstrakcijo svoje nastrojenosti. Zakaj to je čista sebe vednost, ne biti . . .

Filozof Hegel je zapisal: »Duh je vedenje samega sebe v svoji odsvojitvi, v svoji drugo biti obdržati enakost s seboj.« Potemtakem duh ni zgolj neko navajeno obnašanje vedenja ali kako hvaličenje abstraktnega znanja, temveč je v miselnih določilih stvarni svet, tj. zavest umnega predmeta. Zakaj predmet kakršen je brez mišljenja in pojma je predstava ali ime. In ne le to, vednost kot taka ne pomeni nič drugega kot čisto vednost, . . .

Spremljajte izvajanje nesvobodnega izobraženega duha in poglejte, kaj odmetava, o čem govori, kaj hvali in zatrjuje in čemu daje prednost. Preverite, ali se ukvarja s predmetnim svetom in posredovanjem substance. Najbrž boste zlahka ugotovili, da ni dejaven svobodno, saj je njegov predmet največkrat jaz. On namreč odtuji svoje znanje v obliko razpadle stvari in v razločke, kar je hkrati njegov čisti uvid. Skratka, nesvoboden . . .

Naj za konec leta naglasim zlasti to, da duh zaradi nerazumevanja samega sebe običajno obtiči v neposrednosti. Zakaj sebe ne dojema kot zavest umnega predmeta, temveč kot izobraženca, ki najde v sebi tudi resničen svet. Pa čeprav ne spoštuje gibanja substance, hvali abstraktni svet in ne naredi ničesar za to, da bi začel spoznavati nastajajoče vedenje in svojo odsvojitev. Neverjetno kako lahkomiselno se obnaša do sebe . . .

Početje kot početje individua ali nanašanje sebe nase, kar ni nič drugega kot izrekanje individualnosti,  je danes povsod občudovano. Oseba doživlja na sebi veliko veselja, saj je njej svet izvorna narava zavesti. To bi naj bila neka posebna sposobnost, tudi talent, ki je v početju zavesti oblikovan kot čisto oblikovana neposrednost. Individualnost si sebe zagotovi skozi prežemanje realnosti in biti, kar je neka izpeljana enotnost gona in . . .

Koliko stvarnega sveta pridela razumnik, ki sebe dojema kot intelektualca in tudi kot oboževalca čiste vednosti, ni pomembno, saj je odločen, da je mogoče z lastno vednostjo, ki je gotovost njega samega, pridelati resnične svetove. Zakaj čista vednost kot jaz je njegov dejanski svet. Zato bi naj imela čista vednost kot jaz povsod pravico nastopati v imenu substance, pa je jasno, da razumnik ne dvomi v moč čiste vednosti, ki jo . . .

Izobražen duh pridela čez igro abstrakcij veliko brezpredmetnega sveta. O tej igri govori početje zavesti in zaznavajoči razum, ki hvali čutno gotovost. Na primer, ko povzdiguje svet čistega jaza, ni dejaven v korist določenosti predmetne substance. Ali, kadar odmetava čisto vedenje, hkrati odseva, da je prosto dejaven. Tako odkrito izraža, da z igro abstrakcij pridela le kako prikazen, ki je zadovoljstvo jaza. V njej najdemo številne . . .

Filozof izdeluje predstave o filozofiji, kar gre v korist površnemu dojemanju predmeta filozofije. Plehko dojemanje filozofije dopušča, da je vsebina predstavljena kot abstraktni ideal, s katerim filozof podarja določene misli, subjektivno znanje in formalno vedenje. To je izdelovanje predstav o tem, kako on dojema filozofijo, hkrati pa odseva, da predmet filozofije ne obstaja. Menim, da tisto oblikovanje predpostavk in potem izdelovanje . . .

Ko duh hvali predstave, oblikuje in podarja nekakšen nepredmetni pojavni svet. Ta nima dejanske vrednosti, ker to ni gibanje predmetne substance. Zakaj ko svet ne izvira iz osnove in je brez določenosti na sebi, potem duh ni dejaven v korist gibanja predmetne substance, ampak z interesom, da predstavi predmet kot neizpolnjeno neposrednost. Prosta dejavnost je danes povsod dobrodošla, kajti ne posreduje predmetnega . . .

Ko izobražen duh svoje svobode ne določa iz postajanja predmetne substance, hvali čisti jaz in čisto vednost kot tako ter možne svetove. To je oblikovanje misli, s katerimi veliko pove o razsežnosti abstraktnega vedenja in sveta, ničesar pa o tem, kako sebe odpušča in osvobaja. O svobodi le redko kje izreče kakšno besedo, ker jo najbrž ne dojema iz postajanja, tj. iz posredovanja substance. Menda ceni samo svoje znanje, iz katerega . . .

Danes ni opaziti, da gre duhu za gibanje predmetne substance in stopnje osvobajanja. Kajti tisto, kar bi naj bila odsvojitev duha, to je le oblikovani svet, ki ga predstavlja kot določeno vsebino, ki je v svojem prikazu samo predstavljena vednost kot taka. Ta pa ni resničen svet, saj tisto predstavljeno ne preide v svoje drugo. Duh predoča oblikovano vsebino, ki pa ne doseže podobo dojema predmetne substance v elementu vedenja in je . . .

Duh, ki povzdiguje predočeno neposrednost ali nekaj končnega, ki ne prehaja v proti postajanje ali drugo, ima za svoj predmet prikazujoče se vedenje. Se pravi za podlago ima fiksno sebstvo ali nekaj, kar je odrinil od sebe in je njegovo vedenje. To je duh, ki svojega vedenja ne vzpostavi kot predmet, ampak se zadovoljil s prikazujočim vedenjem, ki je njegov dovršeni svet. In potem abstraktni razum naredi zunanje razločke snovi, kajti . . .

O duhu je le tu in tam kaj navedenega, če pa, potem pomanjkljivo in sploh ne tako kot to gre duhu po njegovi dejavnosti. Zaradi tega človek danes ni dojet kot dejaven in misleči duh, pa je jasno, da se ga dojema enostransko; nekako tako kot se na primer dojema filozofijo. Površno dojemanje duha kaže, da se duh v sedanjem času ne ukvarja z nastajajočim vedenjem, prav tako ne z njegovo odsvojitvijo. Menda je zadovoljen . . .

Zdaj, ko sem glavnino časa dejaven doma, se večkrat sprehajam po balkonu, vmes pa posedim in kako misel zapišem v zvezek ali pa izpeljem kak osnutek. Človek bi naj bil miselno dejaven, saj le tako pridela kak svet na sebi in je dejanski duh, ki se zaveda sebe. Zakaj tisto na sebi je prehajanje v nasprotje, s tem pa več od tistega, kar je le nekaj končnega ali neposrednega. Izobrazba človeka ne postavi na vrh sveta, pa je dobro, da . . .

Ovrednotite odvisnost človeka, ki jo danes izraža izobražen duh, ko utrjuje igro abstrakcij. On namreč izdihava, da ga svoboda ne privlači, da pa z zanimanjem spremlja razvoj odvisnega človeka. Ta se nenehno prilagaja ukazom razuma in igri abstrakcij, ker jemlje mišljenje in tisto, kar je neko nasprotje, za resnični svet. Subjektivna nastrojenost je tista, ki omeji odvisnega človeka na neposrednost. Nanašanje sebe nase in . . .

Danes se na široko govori o umetni inteligenci, ni pa ta pojem posredovan in določen v postajanju ali osnovi. O umetni inteligenci se ne razmišlja natančno, pa čeprav se pojem hvali kot kako umno dejavnost. Umetna inteligenca je menda opisana kot nekakšna sila razuma, ki je sposobna sestaviti živahne svetove ali igro abstraktnega razuma, kar je napredovanje po slikah in predstavah, saj izpelje le neki abstraktni smisel. Skratka, . . .

Ali je v naši državi svoboda sebi predmetna? Menim da ni, pa je tisto, kar politiki realizirajo, zgolj njihov subjektivni interes. Rečeno drugače, ker svobode ne realizirajo na predmetni način, so dejavni površno ali tako, kot so to počenjali razposajeni komunisti. Ti so namreč hvalili svoj interes, predmeta pa ne. Zaradi tega je nujno, da je danes svoboda v državi sebi predmetna in da politiki opustijo strankarski interes in začnejo delovati . . .

Kot je mogoče zaznati, duh vedenja ne pretresa, ker je menda prepričan, da to ni potrebno. Svoje vedenje oblikuje v predstave, v katerih je predmet pojava; in to ne glede na to, da vedenje ne pozna le sebe, temveč tudi svojo mejo. Sicer pa vedenje posega po nečem drugem in ostaja celo pri samem sebi, namesto da bi bilo pri stvari. Obnaša se kot da ima veljavo povsod tam, kjer navduši in sebe napoveduje. Pri tem pa je mogoče . . .

Kaj je svet, o tem se mladosten duh najbrž ne sprašuje. Do sveta nima pristnega odnosa, kar pove, da ga še ne dojema iz postajanja ali njegove določenosti. Pozor, svet ni zgolj nekaj neposrednega ali tisto, kar človek izreče in je predstava nečesa. Svet je tisto, kar preide v drugo in je nasprotje ali sebi enakost. To torej, da svet ni nekaj prvega, temveč drugo ali tisto proti postavljeno, to pojasni, da svet nastane z gibanjem. Zakaj . . .

To je mogoče ugotoviti tedaj, ko je duh vedenje v svoji odsvojitvi in sebe dela predmetnega. Se pravi, kar je drugo kot sebi enakost, to je zavest umnega predmeta. Edino to nasprotje zagotavlja, da je duh dejaven umno in v interesu, da predmet skozi negacijo doseže svojo dejanskost. Brez te osnovne določitve je umno nedosegljivo, kajti »razumnost je postajanje in kot to postajanje je umnost«. Vse, kar ni v svojem temelju določeno . . .

Videl sem nekaj dokumentarcev o življenju človeka in tistem, kar izžareva Amerika v bistvu življenja, kjer se duh pojavlja kot učinkovanje čistega vedenja s seboj. Tu in tam si ogledam tudi kak sodoben ameriški film, tako da imam mnenje o tem, kar počenja duh v Ameriki. Kar preseneča in je mogoče zaznavati na področju politike, je to, da duh ljudstva ni aktiven na političnem področju in da dejavnost politikov, države in medijev . . .

Duh določenost in postajanje sveta prezira, kajti zanima ga samo tisto, kar najde v sebi in je potencialen svet. Tega hvali, ker je to nedoločen svet. Dejaven je s smotrom, da izrazi moč jaza nad ne-jazom in čisto vednost. To so predstave možnega sveta, s katerimi zunanje povzdigne svojo domišljijo in čisto vednost kot tako. Kajti le tako odpravi sebe kot zanesenjaka, ki obožuje nedoločen pojavni svet ali tisto, kar gre čez in je čisti . . .

Mi večkrat poklanjamo gotovo vsebino zavesti, s katero povzdignemo čisti jaz, ki povsod dobiva besedo. In potem je svet produkt čistega jaza, ki je nastal iz odtujenih misli, ki odsevajo, da je bil dejaven s smotrom, da pridela abstraktno stvar, s katero nekako udejanji tisto kvantitativno, ki je enostransko početje zavesti. To je izražen čisti jaz, ko se zavest drži proč od dojema in nastane neka končna vsebina. Čisti jaz daje videz, kot . . .

Vprašanje je, kako premagati neposredno končnost in jo postaviti v razmerje do neskončnosti. Kako tisto abstraktno neposrednost odpraviti in jo v proti postajanju ali neskončnosti določiti. Ali, kako končnost doseže neskončnost ali drugo, ki je sebi enakost. Duh se danes zadovolji s tem, da hvali končnost, tj. abstrakcijo neposrednega bivanja, ki ne preide v svojo negacijo in ne doseže postajanja. Kajti nekaj, kar je abstraktno in je le . . .

Dejstvo, da je zgodovino spisal subjektivni jaz, ki preteklost oživlja z refleksijo dogodkov in s komunistično strastjo izpelje okrajšave, govori o tem, da naša preteklost ni nič drugega kot zbir različnih predstav in interesov. Tako izpisana je skupek enostranskih refleksij. To so nagnjenja oboževalcev rdeče zvezde, obče predstave in videz tistega, kar so bili interesi in smotri komunistične partije. Predstavljena v abstraktnih predstavah bi naj . . .

Večkrat zaznavam dejavnost burkastega bitja, ki se vozi po pločnikih kot kak zanesenjak, ki uživa v hitrosti in občuduje samega sebe, pravil pa ne spoštuje. So namreč vozniki električnih dvokoles in so kolesarji, ki se igrajo neodvisnost med vožnjo po pločniku, in to tako, da uživajo sami sebe, svojo domišljijo in hitrost, pri tem pa pešce in pravila enostavno podcenjujejo. Primerjajte skiro voznika, ki se vozi po napačni strani . . .

Izobražen duh odmetava predstave o neomejeni realnosti, ki jih najde v sebi. Teh mu ne zmanjka, ker je prepričan, da podarja prikazujoče vedenje. Pri tem je izražen tudi čisti jaz, ki nastopa kot reprezentant prikazujočega vedenja, saj povzdiguje v nebesa subjektivno znanje in abstraktno svobodo. Ta ga spremlja in je navzoča kot preseganje izobrazbe ali tistega, kar zavest razveseljuje. No, dvig na nivo prikazujočega se vedenja . . .

Duh se drži abstraktnega vedenja, kar ne preseneča, saj v njem najde kakšno resničnost, ki pa ne izrazi predmetne substance, ampak le njeno zmožnost. Oblika vedenja je brez izpolnitve, tako da početje in gnanje zavesti velja za samo stvar. Duh je menda prepričan, da globljega sveta od abstraktnega vedenja ni, zato vedenje kot tako povsod povzdiguje. Ono je sicer zgolj meglena stvarnost, a primerna oblika tistega, kar prikazuje. Tako . . .

Mnenja sem, da se danes preveč naglašuje čisto vednost in enostavni jaz. Čisti jaz velikokrat poklanja le neko početje zavesti kot zavedanje predstav, ki so abstrakcije realnosti. To je vnanji svet, ki je negativnost kot raztresenost nedoločene občosti. Lahko bi rekli, čisti jaz ima samozavest po drugem jazu. Jaz je neki tale in predmet čisto tole; čisti jaz najde resničnost v drugem jazu ali v čisti gotovosti samega sebe. To pa ni duh . . .

Teoretični duh ne kaže, da bi se ukvarjal s posredovanjem substance in bil pojmovno ustvarjalen. Prav tako ni zaznati, da se zavzema za gibanje predmetne substance in njeno postajanje. Razen tega ne upošteva logične sovisnosti in princip nastajajočega vedenja. Glede na tisto, kar od sebe odrine in je nekaj neposrednega, ni mogoče reči, da je dejaven v interesu ustvarjenega sveta in da izpelje gibanje substance in njeno . . .

Predpostavljajmo, da sem tudi jaz vsaj malo filozofsko izobražen in da sem zmožen kaj izraziti o dejavnem duhu. Ta danes komunicira v medijih in je dejaven pretirano subjektivno. Hočem reči, ni dejaven v interesu obče volje in predmetne objektivnosti; njo enostavno prezira, kot da ni zanimiva enako kot njegova subjektivna nastrojenost. Duh stvarnega sveta, ki je odnos predmetne substance do sebe, ne jemlje resno, hvali . . .

Če duh hoče narediti v filozofiji korak naprej, potem je nujno, da začne spoznavati nastajajoče vedenje. Nujno je, da vnanji svet zapusti in stopi v notranji svet, ki mu bo razodeval predmet filozofije na način nastajajočega vedenja. Tega je nujno dojeti, kajti nastajajoče vedenje je osnova, brez katere ne gre zoreti in napredovati v filozofiji. Razen tega nastajajočega vedenja ni mogoče dojeti z enim branjem, ga pa je možno postopno . . .