Vprašanje je, kako premagati neposredno končnost in jo postaviti v razmerje do neskončnosti. Kako tisto abstraktno neposrednost odpraviti in jo v proti postajanju ali neskončnosti določiti. Ali, kako končnost doseže neskončnost ali drugo, ki je sebi enakost. Duh se danes zadovolji s tem, da hvali končnost, tj. abstrakcijo neposrednega bivanja, ki ne preide v svojo negacijo in ne doseže postajanja. Kajti nekaj, kar je abstraktno in je le . . .

Dejstvo, da je zgodovino spisal subjektivni jaz, ki preteklost oživlja z refleksijo dogodkov in s komunistično strastjo izpelje okrajšave, govori o tem, da naša preteklost ni nič drugega kot zbir različnih predstav in interesov. Tako izpisana je skupek enostranskih refleksij. To so nagnjenja oboževalcev rdeče zvezde, obče predstave in videz tistega, kar so bili interesi in smotri komunistične partije. Predstavljena v abstraktnih predstavah bi naj . . .

Večkrat zaznavam dejavnost burkastega bitja, ki se vozi po pločnikih kot kak zanesenjak, ki uživa v hitrosti in občuduje samega sebe, pravil pa ne spoštuje. So namreč vozniki električnih dvokoles in so kolesarji, ki se igrajo neodvisnost med vožnjo po pločniku, in to tako, da uživajo sami sebe, svojo domišljijo in hitrost, pri tem pa pešce in pravila enostavno podcenjujejo. Primerjajte skiro voznika, ki se vozi po napačni strani . . .

Izobražen duh odmetava predstave o neomejeni realnosti, ki jih najde v sebi. Teh mu ne zmanjka, ker je prepričan, da podarja prikazujoče vedenje. Pri tem je izražen tudi čisti jaz, ki nastopa kot reprezentant prikazujočega vedenja, saj povzdiguje v nebesa subjektivno znanje in abstraktno svobodo. Ta ga spremlja in je navzoča kot preseganje izobrazbe ali tistega, kar zavest razveseljuje. No, dvig na nivo prikazujočega se vedenja . . .

Duh se drži abstraktnega vedenja, kar ne preseneča, saj v njem najde kakšno resničnost, ki pa ne izrazi predmetne substance, ampak le njeno zmožnost. Oblika vedenja je brez izpolnitve, tako da početje in gnanje zavesti velja za samo stvar. Duh je menda prepričan, da globljega sveta od abstraktnega vedenja ni, zato vedenje kot tako povsod povzdiguje. Ono je sicer zgolj meglena stvarnost, a primerna oblika tistega, kar prikazuje. Tako . . .

Mnenja sem, da se danes preveč naglašuje čisto vednost in enostavni jaz. Čisti jaz velikokrat poklanja le neko početje zavesti kot zavedanje predstav, ki so abstrakcije realnosti. To je vnanji svet, ki je negativnost kot raztresenost nedoločene občosti. Lahko bi rekli, čisti jaz ima samozavest po drugem jazu. Jaz je neki tale in predmet čisto tole; čisti jaz najde resničnost v drugem jazu ali v čisti gotovosti samega sebe. To pa ni duh . . .

Teoretični duh ne kaže, da bi se ukvarjal s posredovanjem substance in bil pojmovno ustvarjalen. Prav tako ni zaznati, da se zavzema za gibanje predmetne substance in njeno postajanje. Razen tega ne upošteva logične sovisnosti in princip nastajajočega vedenja. Glede na tisto, kar od sebe odrine in je nekaj neposrednega, ni mogoče reči, da je dejaven v interesu ustvarjenega sveta in da izpelje gibanje substance in njeno . . .

Predpostavljajmo, da sem tudi jaz vsaj malo filozofsko izobražen in da sem zmožen kaj izraziti o dejavnem duhu. Ta danes komunicira v medijih in je dejaven pretirano subjektivno. Hočem reči, ni dejaven v interesu obče volje in predmetne objektivnosti; njo enostavno prezira, kot da ni zanimiva enako kot njegova subjektivna nastrojenost. Duh stvarnega sveta, ki je odnos predmetne substance do sebe, ne jemlje resno, hvali . . .

Če duh hoče narediti v filozofiji korak naprej, potem je nujno, da začne spoznavati nastajajoče vedenje. Nujno je, da vnanji svet zapusti in stopi v notranji svet, ki mu bo razodeval predmet filozofije na način nastajajočega vedenja. Tega je nujno dojeti, kajti nastajajoče vedenje je osnova, brez katere ne gre zoreti in napredovati v filozofiji. Razen tega nastajajočega vedenja ni mogoče dojeti z enim branjem, ga pa je možno postopno . . .

Duh, ki daje prednost abstrakciji jaza in subjektivnosti, povzdiguje tisto abstraktno nespremenljivo. S predmetom se ne ukvarja, ampak izpeljuje brez duhovno sebstvo, ki je sebstvo razblinjeno v abstrakcije. Od sebe odriva sebstvo kot tako, ki ni nič drugega kot neposredno abstraktno sebstvo. Zavest je razdrta v posamezne misli in predstave ali negativno obče sebstvo. Duh tako podarja sebstvo kot abstraktno občost, kar je oblika . . .

O tem veliko govorijo vladajoče stranke, ki se širokoustijo in šopirijo zlasti tedaj, ko uveljavljajo kak čisti interes in razkazujejo subjektivno strast, da izvršijo svoj smoter. To je tista subjektivnost, ki izraža partikularni interes in čisto sebe vednost, s katero je izpolnjen prazni moj zavesti. Ob tem pa subjektivna drža ne uvidi, da se ne ukvarja s predmetnim svetom in občo voljo. Zakaj uveljavlja mnenje, subjektivne predstave, s katerimi . . .

Danes je idealizem povsod pričujoč, o tem ni dvoma. Idealizem namreč izpelje mnenje in zaznavanje. Idealizem uveljavlja neposredno gotovost, kateri postavi nasproti kakšno drugo gotovost. Tako duh komunicira na dve strani, pa je tisto, kar izpelje, vnanja združitev obeh strani. To pa seveda ni predmetna realnost, ki doseže svojo dejanskost, ampak idealiziranje tistega, kar je neposredna gotovost. Neposrednost je mogoče poljubno . . .

Danes ima veljavo čisti jaz in osebni svet. Subjektivnost je povsod dobrodošla, ker napotuje in hkrati izpolni čisti jaz. Namreč, ta čas je čas čistega jaza, ki uveljavlja osebna nagnjenja, tisto moje, ki je resnica jaza. Čist jaz ne upošteva nastajajočega vedenja, niti postajanja predmetne substance, ker ga gibanje substance in njegova odsvojitev ne navdahneta. Potemtakem se ne smemo čuditi, da čisti jaz veliko beseduje o sebi in hvali . . .

Duh sodobnega časa ne dojema kot stvaren svet, ampak kot abstrakten svet. Pritegne ga samo tisto, kar gre čez in je svet abstraktne kategorije. Privlači ga sestavljen svet iz predstav, ki jih razum reflektira. Duh torej poveličuje kategorijo, kajti njegov predmet je kategorija, to pa so forme odvisnega in pogojenega, opisovanja in pojasnila razblinjena v razločke. To je podoba v njeni navidezni enotnosti, ki pa ne doseže . . .

Jaz nisem zadovoljen z delom politika. Zdi se mi, da je dejaven preveč osebno in sploh ne v interesu predmeta in duha ljudstva. Včasih daje videz, kot da je dejaven v strankarskem interesu. Ni dejaven kot duh, ampak kot nekdo, ki uveljavlja interese stranke. Razen tega je velikokrat dejaven osebno, saj povzdiguje subjektivno mnenje, ki ni predmetni svet, ampak samo izražena subjektivnost. Ne izhaja iz nobene osnove ali temelja, kar . . .

Če kdo meni, da v našem času fantazija in umišljanje nimata veljavnosti, se moti. Zanesenjaštvo je dejavno v medijih in ga je moč zaznati; zakaj zanesenjak se ne ukvarja z realnostjo in njej pripadajočo dejanskostjo. Zanesenjak se obnaša kot utopist, ki izmišlja svet in verjame, da svet ni nič drugega kot čista sebe vednost, ki jo je mogoče neomejeno širiti, saj je danes povsod slavljena. Zato je popularno odigrati kak utopičen svet . . .

Kaj je danes najbolj bistveno? To, da je politik dejaven umno. Zakaj samo umno ustvarja državo v njeni enotnosti. Kajti tisto, kar tvori državo, to je odnos omikanega politika do sveta. V državi gre namreč za to, da politik oblikujejo tisto umno, in to je možno, če je dejaven s principom svobode. Le tako je politik dejaven za en smoter in v korist posredovane realnosti, kateri pripada njena dejanskost. Država je namreč gibanje predmetne . . .

Zavest danes izpoveduje, da čisti jaz s predstavljenimi oblikami abstraktnega vedenja nima težav, saj je to svet, ki svoje določenosti ne vzpostavi v nasprotju. Zakaj ta svet je zase nekaj dovršenega, zato za svojo dejanskost ne potrebuje mišljenja. Čisti jaz je zadovoljen s pojasnjevanjem in razlagami, ki njegov svet utrdijo. Sicer pa svoj svet povsod pojasnjuje s predstavami, s katerimi izpelje celo kak presežek sveta, ki je ena . . .

Danes je napredovanje in izpopolnjevanje dojeto napačno, saj se naglašuje razvoj, ki da ga je mogoče uresničiti, če duh verjame v abstraktno vedenje, kajti ono zagotavlja napredovanje. To enostransko dojemanje ne upošteva, da za napredovanje ni pomembno samo vedenje kot tako, ampak tudi to, da  si duh svoje vedenje odsvoji in ga vzpostavi kot predmet. Za kriterij napredovanja se danes postavlja subjektivno prepričanje, da je . . .

Politik je danes dejaven pomanjkljivo in sploh ne v interesu obče in umne volje. Tisti njegovi govori podarjajo neko subjektivno pojasnjevanje nečesa, kar ne doseže objektivnosti. Tako da misli, s katerimi politik izrazi subjektivno voljo, niso nič drugega kot oblikovana čista vednost. Govorica politika veliko pove o subjektivni usmerjenosti, nič pa o dojemu svobode. In potem so tu še mediji, ki izraženo voljo politika po svoje . . .

Kaj je danes nujno? To, da izobražen duh začenja spoznavati svojo odsvojitev in nastajajoče vedenje. Zakaj kadar odtuji le svojo osebnost, obstane v neposrednosti in drugo predmetne substance, ki je njena dejanskost, ne doseže. Duh, ki je dejaven s smotrom, da odtuji svojo izobrazbo v obliko izgotovljenega sveta, je dejaven pomanjkljivo ali prosto. Namreč neposrednost, ki je veljavno sebstvo, ne doseže postajanja, ampak samo . . .

Če se duh ne bo začel ukvarjati s posredovanjem predmetne substance in njenim postajanjem, bo še naprej izdeloval in komentiral pojavne oblike abstraktnega vedenja. Čisto sebe vednost podarja drugim, ob tem pa ne zaznava, da ni dejaven v interesu gibanja predmetne substance. Tisto, kar je čista sebi enakost, to je odtujeno sebstvo v abstrakcije ali čista izobrazba kot odtujena osebnost. To pa ni predmetna substanca, ki bi . . .

Danes duh hvali abstraktni razum, pojasnjevanje in igro abstrakcij. Pojasnjevanje izpeljuje gibanje razuma, ki da ga je koristno uveljaviti, saj razum lahko izdela svet, s katerim je mogoče oblikovati tudi tisto, kar gre onstran. Abstraktni razum pridobiva na veljavi, kajti izdeluje in premaga razlike kot razlike znanja. Se pravi, razločki razuma so priprava za neki drugi svet, v katerem refleksijski razum dokonča igro razločkov. Refleksijski . . .

Politik, ki podarja čisto abstrakcijo realnosti in zatem še kako razlago tistega, kar je z govornim dejanjem posebej povzdignil, je dejaven pomanjkljivo. V predstavo povzdignjeni svet zavesti je le nekaj abstraktno enostavnega, ki ga odpravi tako, da ga v svetu onstran oblikuje kot nekaj, kar njegovo prepričanje obogati za zunanjo določenost. To je svet, ki ga iztakne v sebi in je le dejavnost zavesti, ki ve sebe kot nebistveno . . .

Izobraženega duha najbrž ne zanima dejanski svet, saj ga odsvojitev in postajanje substance ne privlači. S posredovanjem svojega vedenja ima težave, kadar je vedenje le čutna zavest, kar pomeni, da vedenje ne doseže postajanja ali svoje dejanskosti. Tako da tisto, kar je neposredni svet, to je le oblika abstraktnega vedenja. Duh razvije momente zavesti, ki jih sprevrača v nekaj drugega, vendar ne dosežejo postajanja. Duh tako . . .

Izobražen duh danes izdeluje abstraktne svetove, ki jih interpretira in pojasnjuje. Ob tem naj spomnim, da navajeno obnašanje vedenja proizvaja pomanjkljivi svet. To so oblike abstraktnega vedenja, ki ni vezano na postajanje substance. Razen tega je aktiven refleksijski razum, ki izdeluje ločene predstave in dodatno zamegljuje tisto, kar duh prikazuje in se prosto nadaljuje v nekaj drugega. Skratka, izobraženec ni dejaven . . .

O politiki in predmetnem svetu se izdeluje predstave in zavajajoča pojasnjevanja, realnost in njeno dejanskost pa se prezira. Podarja se videz, kot da politika izdeluje abstraktne svetove, ki ne izvirajo iz nobene osnove. Celo več, naglašuje se posamezne misli politika, predmet politike pa se dojema kot nekakšen svet abstraktnih intenc, ki sproti izginejo in se pojavijo kot svet onstran, ki da duha ljudstva tako ali tako ne zanima. In temu . . .

Kar se tiče mojega razumevanja filozofije, naj povem, da me filozofija, ki jo posredujejo radijski valovi, ne navdušuje. Veliko je govora o brezpredmetni filozofiji. Včasih je filozofija predstavljena brez bistva. Filozof predpostavlja, komentira tisto, kar dojema, nato pa oblikovano zunanje poveže s kako drugo vsebino. In potem običajno izpelje primerjavo dveh različnih vsebin. Filozof izvaja gibanje razuma in skače iz sveta v svet . . .

Navajeno obnašanje vedenja je danes zelo popularno, saj duh svojega sveta ne ustvari, ampak ga predstavi kot fiksno sebstvo. Sebe ne izpolni, kajti vedenja ne postavi kot predmet. Navajeno obnašanje vedenja sebstvo zgolj odtuji, kar je neposredna dejanskost. Tako je duh dejaven pomanjkljivo in s smotrom, da svoje vedenje predstavi in si zagotovi samega sebe v obliki odpravljenega sebstva, ki je nekaj neposrednega.

Izobražen duh ne zaznava, da je reprezentant abstraktnega vedenja in sveta, ki ga prosto oblikuje. Dejaven ni s principom postajanja, s tem pa ne v interesu stvarnega sveta, ki bi ga naj sam ustvaril. Namesto da sprejme izziv sodobnega časa, uživa čisto sebe vednost, s katero pove, da stvar zgolj zatrjuje. Najbrž verjame, da je abstraktno vedenje krepkost, s katero je mogoče ohranjati svojo pozicijo, ki jo ima v družbi. Z abstraktnim . . .

O nesvobodnem novinarstvo se ne beseduje, menda zaradi tega, ker so novinarji prepričani, da so dejavni svobodno in vedno v korist gibanja predmetne substance. A ravno tega mediji ne izžarevajo, saj so abstraktne vsebine polne predstav in zunanjih znakov, s pomočjo katerih postane vsebina nekakšen možen svet, ki ga je pridelal abstraktni razum. Ta izvaja gibanja, ki abstraktno stvar ali vsebino predstavi tako, da neposrednost . . .

Filozof zagotovo ni dejaven tako, da uresniči sebe predmetnega. Navajeno obnašanje filozofa podarja pojasnjevalno in opazujočo filozofijo, ki je danes zelo popularna. Filozof je dejaven pomanjkljivo in sploh ne v interesu gibanja predmetne substance in postajanja. Po mojem mnenju je tisto, kar daje drugim, brezduhovno sebstvo, ki ni predmetni svet, ampak predstavitev lastnega vedenja. Zato tudi abstraktna filozofija ni produktivna, . . .

V letu 2022 se je veliko govorilo o levičarski nesrečni zavesti in novinarjih, ki so izražali svojo nesvobodo in samovoljo na RTV Slovenija. To je bilo enostransko udejanjanje subjektivne volje, ko je subjektivnost izžarevala igro abstrakcij in levičarske interese. Gibanje neskončnega hrepenenja je demonstriral novinarjev čisti jaz, katerega predmet je bil jaz kot občutje samoobčutenja. To je bil enostransko izražen interes, ki ni bil . . .

Človek je v ravnanju določen vnanje in sicer kot izražena volja Jaza, ki zavzema stališča in se zaveda svoje svobode kot nekaj, kar oblikuje in je njegova neposrednost. Ta določitev človeka je pomanjkljiva ali nenatančna. Zakaj človek je še marsikaj drugega; tisto prvo pa je, da je na sebi duh in tudi to, da se zoperstavi svoji naravi in je abstraktno nasprotje. Potemtakem je človek duh in posredovalec svojega sebstva, je pa tudi subjekt . . .

Danes se ne upošteva natančne določenosti in gibanja substance. Svet je nenehno preteklost ali prihodnost, s sedanjostjo se nima smisla ukvarjati, ker je neulovljiva. Sedanjost obvlada čisti jaz in abstraktni razum, ki izvaja svoje gibanje povsod tam, kjer gre za kak posamezni interes ali za abstraktni svet, ki ne vsebuje bistva. Zakaj bi se potem človek trpinčil z določanjem sveta in spraševanjem, kaj je prvo in kaj drugo. Čisti jaz . . .

Ko zgodovina ni zgodovina, ampak le neka predstava preteklosti, je njen predmet izražen interes. Kajti ko realnost in njena dejanskost nista dojeta kot nekaj enega, je zgodovina neki oddaljeni svet. Pisec dela zgodovino na način odmetavanja čiste sebe vednosti, ki pa ne doseže dejanskosti. To je tisto početje duha, ko zgodovinar izpelje kako učinkovanje s predstavami, s katerimi izrazi kak smoter ali pa kakšno svoje prepričanje. Početje . . .

Filozof Hegel nekje zapiše, da je duh to, da sebe dela predmetnega. Se pravi, če duh izključi posredovanje in postajanje predmetne substance in vedenje predstavi kot neposrednost ali kot kako prikazen, potem ni dejaven s principom postajanja, v katerem vedenje doseže sebi enakost. Potem je pač dejaven kot čisti jaz, ki čistega dojema ne pridela, ker postajanje ne doseže. Potemtakem ni dejaven v načinu logične sovisnosti ali tako, . .

Pravniška miselnost izžareva, kakor da je pojem prava izpeljan za vse čase. Zanimivo je, da pravniška miselnost ne govori o pojmu prava, niti o mišljenju in logični sovisnosti, pa čeprav očitno kaže, da pravo ni razvito v čisti odnos pojma proti sebi. Razen tega odseva, da prava ne dojema kot abstraktnega prava, ampak kot pravo, ki je in obstaja kot končna vsebina. Tako seveda ni nenavadno, če pravniški duh zaupa predmetne spise . . .

Politik ne izžareva odnosa do občega interesa, ko uveljavlja zasebni interes. Tako očitno kaže, da ga obča volja ne privlači. Potemtakem si ne daje zavesti z izvorno navzočim občim duhom, ampak se prepušča samovolji in abstraktnim interesom. Zaradi tega abstraktno stvar, s katero izpoveduje interes, ne utemelji, ampak jo zgolj uveljavlja. In to počenja s smotrom, da samega sebe izpolni. Se pravi, ni dejaven v interesu obče volje in . . .

Dobro se počutim v mojem svetu, ki nastaja in izgine v ozadje, ker se pojavi kaka druga zamisel, ki se bistri v meni. In zares, vedno se pojavi novi razmislek, ki ga izrazim s ciljem, da povem kaj o duhu. Tako zaživim v svetu kot nekakšen posredovalec svojih zaznavanj. Ampak moj svet najbrž ni zanimiv ali privlačen tako, kot je kak literarni svet. Jaz namreč poskušam biti dejaven kot občudovalec Heglove filozofije, ki je v svojem bistvu . . .

In tako je duh iz dneva v dan in velikokrat dejaven brez cilja, zakaj on se pojavlja kot čutno obče. Kar pove, da sveta ne ustvari na način postajanja. Duh se enostavno nadaljuje in je neko nadaljevanje prejšnjega dne. Tako kot se dan zlije v neki drugi dan in tako tudi duh, ki spotoma oblikuje kakšno početje zavesti. Zakaj v tem vsakdanjem svetu ne gre za prehajanje nečesa prvega v drugo, ampak gre samo za to, da se duh . . .

Pasivna drža do abstraktnega vedenja ne koristi nadarjenosti. Ne glede na to, abstraktno vedenje, pa naj gre za univerzitetno ali kako čisto vednost, dobiva na veljavnosti. Površni ali slab odnos do abstraktnega vedenja omogoča in dopušča, da abstraktno vedenje dobiva na slovesu, ne da bi se ugotovilo predmetno vrednost vedenja v proti postajanju ali utemeljitvi. Se pravi, izobraženec, ki predstavi kako abstraktno vedenje, je hvaljen . . .

Izobraženca, ki operira kot razumnik, pravzaprav ne zanima logična sovisnost, kajti on je menda prepričan, da njegova razumniška drža zadošča za to, da sebe izrazi kot intelektualca, ki marsikaj ve in je dejaven po pameti božji. A to najbrž ne drži, kajti dejaven je pomanjkljivo in velikokrat brez cilja. Razen tega ne spoštuje nastajajočega vedenja, o njem ne govori, je pa res, da nenehno hvali abstraktno čisto vednost in svoje prepričanje . . .

Kaj sploh mislimo pod tem, ko dajemo prednost čisti vednosti? Zakaj naglašujemo čisto vednost? Je mogoče čista vednost v svoji realizaciji tako popolna, da se o njej ne izplača govoriti? Zakaj se na primer realnosti in dejanskosti nikjer ne omenja? Je res realnost tako nepomembna, da o njej ni primerno govoriti? Imata realnost in njej pripadajoča dejanskost kaj skupnega s čisto vednostjo? Je mogoče odmetavanje misli in pojasnjevanje . . .

Kako naj bo medij svoboden, če pa novinar ni svoboden. V šoli novinarju zagotovo niso razjasnili pojma svobode, ker tudi šola nima tega pojma razjasnjenega. Torej, da so mediji svobodni, to je neumno nakladanje, ki poveličuje medije. Mediji zagovarjajo nesvobodno novinarstvo, da bi bili brani, slišani in gledani. Mediji sicer o marsičem poročajo, vendar to še ni svoboda, zakaj svobodo je nujno ustvariti in njen pojem izpeljati.

Novinarji so menda nekoč odločili, da politika ne bo več politika v njenem razvijajočem se pojmu, ampak nekakšen svet, ki ga novinar izvleče iz govorice politika. To bi naj bila vsebina politike, ki se pojavlja v medijih kot očiščeni svet, s katerim da je izraženo vse tisto, kar je jedrnati svet politike. Na ta način bi naj bila politika sijajnejše predstavljena in tako bolj razumljiva ljudem. Zakaj le tako politika ni zgolj izraženo abstraktno mnenje . . .

Moja sopotnica me vedno znova preseneča z ustvarjenimi deli. Kar nekaj ročnih del je že ustvarila, tako da nenehno dokazuje svoj talent z izdelovanjem novih del. Pri tem sem jaz ogledovalec, ki občuduje in poskuša z besedo povzdigniti posamezno delo v nadčutni svet, kjer lepota zaživi kot svet v občih momentih. Vsako delo je v svojem bistvu vzpostavljeni svet, ki bi naj bil dojet kot drugo samega sebe. Zakaj tisto drugo je dojetje . . .

Kadar se hvali izobraženega duha, ki sveta ne ustvari, je to neko početje zavesti, ki ne dojema stvarnega sveta iz posredovanja. Duh, ki ni dejaven v interesu gibanja predmetne substance in njenega sveta, je dejaven kot kak politik, ki ne dojema sveta iz postajanja realnosti in njene dejanskosti. Tak duh povzdiguje neposrednost, sveta pa ne spoštuje. Najhuje je menda to, da hvaliči nespremenljivi svet. Ta je namreč ravnodušen ali fiksni . . .

Najbrž izobražen duh ne vpliva na živahnejši razvoj duha, saj v svoji dejavnosti ne pridela učinkov. Njegova izobrazba je sicer povsod izražena, tudi hvaljena, vendar pa izobrazba kot taka ne zagotavlja, da je dejaven učinkovito. Moje mnenje je, da bi moral izobraženec strmeti za tem, da je dejaven produktivno, kajti njegov pojavni svet ne kaže, da je dejaven miselno učinkovito in v interesu dejanskega sveta. Marsikje je dejaven tako, . . .

Če se bo svet vrtel in dojemal kot sedaj kaže, bo duh nehal misliti svet, kajti v tem času svet že obvladujejo števila, tj. računi in preračunavanje, ki je navzoče povsod, kjer politik predpostavlja in je dejaven kot čisti jaz. Čisti jaz ne priznava mišljenja in logične sovisnosti, ki danes ne velja nič, ker števila ali izračuni gospodarijo s svetom. Duh ne pridela nobenih dejanskih vrednosti, ker s svetom upravljajo števila. Od tukaj ono praznoverje . . .